Najprej moram napisat, da me malo žalosti, ker nobeden nič ne komentira na moje objave. Ne vem, ali nisem dovolj zanimiva, ali nihče ne bere. Res, da ni lepo poštiman, je brez slik in raznih okraskov, ma mi zmanjkuje časa, da bi vse to uredila.

Ugotovila sem, da moram dati en nasvet vsem, ki imajo psa in pičakujejo otroka. To je iz lastnih izkušenj.
Lina je precej razigran pes, poln energije, katerega je potrebno stalno zamotit. Ko se je moja nosečnost približevala h koncu, sem vsa vesela hotela vsak dan posebej izkoristiti za treninge z Lino, da bo do zadnjega čimbolj aktivna, ker sem vedela, da potem vsaj en čas tega ne bo. In tukaj sem zgrešila. Lino bi morala počasi navajati na umiritev, na to, da ne bova mogle biti stalno aktivne in da ne bo cel dan namenjen le njej. To se mi je potem malce maščevalo. Lina ni razumela, da ne morem biti stalno ob njej in ji posvečati vso pozornost, kot je bilo to pred rojstvom Žana. In tako je na momente izkoristila in ušpičila kakšno neumnost, le da bi dobila pozornost. In tako je na trenutke še zdaj.
Zato vam svetujem, da tudi psa pripravite na prihod novega člana in na to, da ne bo več toliko časa. Pes naj se malo umiri. To nikakor ne pomeni, da je zdaj pes odrinjen. Nikoli ni nikdar ne naredit tega, da psa črtate in vašega vsakdanjega življenja-naj živi tako kot prej, le malo manj aktivnosti naj bo. Jaz sem res pretiravala in jo vozila povsod, na skoraj vsak trening,.... na enkrat pa ji je potem vse to zmanjkalo in to ni bilo pošteno do nje.

Drugače lahko napišem, da naš 6.mesečnik komaj zdaj reagira na Lino in jo s svojim oglašanjem hoče poklicati k sebi, ter ji potem moli rokico, da jo Lina poliže. Pri tem pa se neznansko veseli in smeji. Danes je na vsak način hotel priplaziti do nje (čeprav ni še nobenih znakov plazenja), ker mu je bila neznansko zanimiva. Vsak dan kaj novega!

Novi dnevi

Ta čas je začel zdaj še bolj hitro teči.
Žan ima že 4 mesece in pol. Rekla sem, da me morda ne bo na treninge prva dva meseca, pa je preteklo še enkrat toliko časa in jaz še vedno nisem aktivna s treningi.
Najprej o Lini: ne morem reči, da se ji življenje ni spremenilo, ker bi lagala. Prej je bilo vse namenjeno le njej, zdaj pa mi čas žal ne dopušča, da bi se ukvarjala samo z njo. Skušam ji čez dan nameniti čimveč pozornosti, vendar ni isto kot prej. Saj se mi smili, ker je bilo prej vse bolj aktivno, zdaj pa ni tako. Vsak dan si govorim, da bom pa morala slej kot prej it na kakšen trening, ma ostane le pri besedah. Vsak dan pride kaj vmes. Vem pa, da bi rabila spet malo umske aktivnosti. Telesne aktivnosti ima dovolj (2x dnevno sprehod), manjka ji le malo več razmišljanja. Tudi reševalce pogrešam, ker so super klapa. Vendar pa ni tako enostavno uskladiti časa za vse.
Drugače pa Lina dobro sprejema otroka, le pozornost mora biti usmerjena tudi nanjo. Vsako jutro ga gre pozdravit, ko je še v posteljki (mu poliže vsaj rokice). Jaz pravim, da ga tako označi, da je njen. :-)
Ko pa pride kakšen pozdravit Žana, mora najprej usmerit pozornost na Lino, potem lahko pride naprej. Drugače Lina sama pove, da je tudi ona tam (se tako vrti okrog nog, da je ne moreš spregledat).

Najbolj me zanima kako bo, ko bo Žan dovolj velik, da bo sedel, oziroma plazil. Takrat bosta bolj tesno skupaj in me prav zanima, kako bosta znala preživeti čas.
Je kar naporno, je pa res, da je lepo in da tega ne bi nikoli zamenjala.

Še v vednost: baje obstajajo študije, kjer so ugotovili, da pes izredno dobro vpliva na zdravje dojenčka. Dojenček, ki do prvega leta starosti živi s psom v stiku, je manj dovzeten za alergije, vnetja,...
Pes baje viruse, ki se jih prinese v hišo, predela in jih v omiljeni obliki potem lahko dojenček (otrok) dobi. Tako da same pozitivne stvari. Kaj šele bo, ko se bosta začela skupaj igrati (takrat bo šele veselje). In smeh je itak pol zdravja! :-)

Še zadnji momenti

Zdaj se pa res že bliža nov dogodek. Ne manjka več niti en mesec do predvidenega datuma.
Lini sem izredno hvaležna, ker me je vzdrževala pri stalni kondiciji in sproščenosti. Prepričana sem, da se imam predvsem njen za zahvalit, da je šla nosečnost tako dobro skozi. Nisem imela prav hudih slabosti, nisem zatekala, energije sem imela dovolj za opravljanje vsakodnevnih opravil, .....
Zdaj bom pa spremljala, kako se bo obnašala do nega člana/članice družine. Vsekakor ji bo treba pustit nekaj časa, da se bo prilagodila, ker je bila zdaj vedno v prvem planu. Ma upam, da ne bo problemov.

Vsekakor, ko bom v porodnišnici, bo dobila domov kakšno umazano pleničko, da se bo navadila na vonjave. :-) Da ne bo prevelikega šoka, ko pridemo domov.

Čas hitro beži

Ugotavljam, da čas prehitro beži. Sem že v 6,5 mesecu nosečnosti, pa sem tako malo pisala.

No, saj nekih sprememb res ni videti. Lina se obnaša povsem normalno. Ta nosečnost je ni spremenila.
Se je pa enkrat zgodilo, da je glavo zopet naslonila na trebuh nič hudega sluteča in skušala zaspati. V tem trenutku pa se je otročiček odločil, da bo malo pozdravil bitje, ki sloni na trebuhu in je brcnil. Tako je odskočila, da sem se na začetku malce ustrašila, potem pa sem se začela smejati. Bila je vsa zmedena. :-)

Drugače pa se vsake toliko zgodi, da mi povoha trebuh. Drugih stvari pa ni opaziti.

Sva pa vsako stvar, ki sva jo nabavila za novega prihajajočega člana (voziček, previjalna miza, ena oblekica,...), ji dala povohati in vsakič ji poveva, da je to za dojenčka. Ma itak diši vse po novem (plastika, blago), tako da sicer povoha, ne pokaže pa nekega interesa. Včasih razmišljam, če ji gre na živce, ker ji stalno govoriva, o nekem dojenčku. Kakor da bi nas morala razumeti ;-)

Še vedno trenirava, čeprav me kolegi precej šparajo in ne markiram več. Postajam bolj okorna, kar se pokaže predvsem za hojo po strmini. Vendar pa se trudim in grem na treninge, ker mi je tako lepo videt, kako Lina z veseljem dela. Upam, da bo še trajalo in da bom še en čas aktivna.